Zdaj govori avtorica knjige

»Knjiga je nastala iz enega popolnega veselja. S prijateljicama smo skupaj hodile na izlete, na katerih smo si zapisovale, kje smo se potikale, kaj smo videle, kaj se je tam zgodilo, si še kako reč izmislile, in to pridno zapisovale v zvezek.«

»Na eni večerji je Agata rekla, da moramo napisati knjigo. S Tamaro je najprej nisva vzeli resno.«

»Če ste ljubitelj preverjenih turističnih destinacij in vas navdušujejo uveljavljene znamenitosti, potem se vam ta blodnik ne bo zdel niti malo uporaben.«

»Knjiga je nastala iz enega popolnega veselja. S prijateljicama smo skupaj hodile na izlete, na katerih smo si zapisovale, kje smo se potikale, kaj smo videle, kaj se je tam zgodilo, si še kako reč izmislile, in to pridno zapisovale v zvezek.«

»Na eni večerji je Agata rekla, da moramo napisati knjigo. S Tamaro je najprej nisva vzeli resno.«

»Najbolj me je izoblikovalo to, da so me 'vrgli' iz srednje šole.«

»Ampak, to ni moja zadnja diagnoza, stvar je še bolj grozna.«

»Zelo sem morala pretehtati, zelo težko odločitev sem morala sprejeti, ampak mislim, da sem se odločila prav, in sicer za kakovost življenja, ne za dolgoživost.«

»To je res zabavna knjiga, ki je popestrila slovensko sceno.«

»V bistvu se ne pogovarjamo, vsak pogovor o smrti prinese veliko zadrego in žalost.«

»Hvaležna sem za ljudi, ki se znajo o smrti pogovarjati.«

»Rada bi pohvalila naše zdravstvene delavce, tokrat medicinske sestre na onkološkem inštitutu.«

»Najbolj me je izoblikovalo to, da so me 'vrgli' iz srednje šole.«

»Ampak, to ni moja zadnja diagnoza, stvar je še bolj grozna.«

»Zelo sem morala pretehtati, zelo težko odločitev sem morala sprejeti, ampak mislim, da sem se odločila prav, in sicer za kakovost življenja, ne za dolgoživost.«

»To je res zabavna knjiga, ki je popestrila slovensko sceno.«

»V bistvu se ne pogovarjamo, vsak pogovor o smrti prinese veliko zadrego in žalost.«

»Hvaležna sem za ljudi, ki se znajo o smrti pogovarjati.«

»Rada bi pohvalila naše zdravstvene delavce, tokrat medicinske sestre na onkološkem inštitutu.«

»Naslov njenega potopisa je preprosto Moja pot v Indijo, njegov pa je V imenu Gospodovem. Razlika je zgovorna.«

»Začelo se je v Kalkuti s fotografijo mlade Agnes Gonxhe Bojaxhiu, danes bolj znane kot matere Terezije.«

»Iz pogovorov z misijonsko sestro Marijo Sreš, na primer, ki je bila zadnja v nizu slovenskih misijonark, ki so odšle v Indijo, in edina, ki je danes še med nami, sem izvedela, da njena izbira ni imela nič skupnega z običajnimi razlagami.«

»Zagotovo so našle zadovoljstvo in izpolnitev tudi v tem, da so šle 'služit' in 'pomagat' drugim.«

»Predvsem so zanimive zgodbe, spomini na to ladjo. Čas največjega blišča je vezan na Genovo, ne na naše območje.«

»Ali bereš Cankarja?«

»Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede.«

»Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami.«

»Van der Bergh je bil znan notar, eden od šestih, ki so v tistem času delovali v Amsterdamu.«

»Van der Bergh je najbrž prišel do naslovov več Judov, ki so se skrivali. Imel je samo naslove, brez priimkov in brez zagotovila, da se na teh lokacijah še vedno kdo skriva. To je izročil, da si je rešil kožo, če hočete, da je rešil sebe in svojo družino. Osebno sem mnenja, da je tragičen lik.«

»Hočem, da Moj prvorojeni, Meni po božji milosti podarjeni sin pripada odslej Moji vrli junaški brambni sili in ga imenujem za vrhovnega imejitelja Svojega pehotnega polka št. 17, ki naj nosi odslej ime Cesarjevič.«